Socialna ekonomija - kaj je to?

 

V družbah, tako razvitejših severnih dežel kot manj razvitih južnih, se oblikujejo številne ekonomske aktivnosti, ki niso neposredno povezane s profitnim sektorjem, državo ali javnimi ustanovami. Te aktivnosti se pojavljajo kot konkretni odgovor na težave, s katerimi se sooča država. Omenjeni pojav se najpogosteje označuje z izrazom socialna ekonomija, pa tudi tretji sektor, idealistični sektor, neformalna ekonomija ipd.

Frank Moulaert in Oana Ailene (2005)  ugotavljata, da socialna ekonomija v neki meri obstja že od praskupnosti. Prve večje civilizacije, na primer Egipčani, so  poznale nekakšna obrtniška ali panožna združenja. Rimljani so imeli obrtniške šole, antični Grki pa so imeli v okviru svojih mestnih državic celo poseben »socialni sklad«, namenjen organizaciji obrednih pogrebnih slovesnosti. Nekoliko pozneje, v 9. stoletju, so se pojavili prvi obrtniški cehi, v 11. stoletju pa že prve ortodoksne ali katoliške laične organizacije, ki so se ukvarjale z dobrodelnostjo. V 14. stoletju so doživela razmah razna »združenja«, kot so živilske združbe srednjeveškega Bizanca, obrtniški cehi v Evropi in muslimanskem svetu, poklicne kaste v Indiji in obrtniška združenja v »primitivni« Afriki in predkolumbovski Ameriki. Skupna lastnost vseh zgoraj opisanih združenj, cehov in aktivnosti je bila boljša organizacija in zaščita določene skupnosti.

Čeprav se socialna ekonomija pojavlja vse od najstarejših oblik človeškega sodelovanja, je moderna socialna ekonomija po mnenju Frank Moulaert in Oana Ailene (2005)  začela nastajati v 19. stoletju kot odgovor na odtujenost in nesposobnost zasebnega in javnega sektorja, da zadovolji človekove potrebe. Njene korenine so v iskanju odgovora na brutalnosti industrijske revolucije 19. stoletja (izkoriščanje čedalje številčnejšega delavskega razreda). V iskanju rešitve, ki bi pomenila bolj pravično delitev ustvarjenega bogastva, so se formirale tri večje smeri. Utopični socializem se je zavzemal za skupno lastnino, kar naj bi onemogočilo izkoriščanje med družbenimi sloji in ustvarilo pogoje za bolj pravično in humano družbo. Katoliški socializem se je boril proti izolaciji posameznika in absorbciji posameznikov s strani države. Liberalno gibanje pa se je zavzemalo za ekonomsko svobodo in nevmešavanje države v gospodarstvo. Nobena od omenjenih idej ne more uveljavljati očetovstva za rojstvo sodobne socialne ekonomije, so pa vse tri ključne za njen nastanek.

Izraz socialna ekonomoija je prvič uporabil francoski ekonomist Charles Dunoyer leta 1930, Frédéric Le Play (1856), francoski sociolog, pa je bil tisti, ki je idejo razširil v akademskih sferah. V enem od svojih programskih tekstov je socialno ekonomijo definiral kot opis položaja delovnega razreda in odnosov delovnega razreda z drugimi razredi. Charles Gide (1912) je socialno ekonomijo videl kot vsa prizadevanja, ki so usmerjena v izboljšavanje položaja ljudi. Léon Walras (1896) je prvi opredelil vlogo države v kontekstu socialne ekonomije. Ta naj bi po njegovem odpravljala pomanjkljivosti trga. Walars že razlikuje tri nivoje ekonomske analize: čisto politično ekonomijo (proizvajanje dobrin z mobilizacijo individualnih interesov), uporabno ekonomijo (preučuje povezave med gospodarskimi viri in naravnimi zakonitostmi) in socialno ekonomijo (družbeno pravična razdelitev bogastva).

O socialni ekonomiji se torej govori že več kot 150 let, še posebej pa je tema aktualna v času družbeno-ekonomskih kriz. Tako je tudi sedaj, v času globalne recesije. Na neprimernost neoliberalizma in kapitalizma so že pred zlomom borz leta 2008 opozarjali številni avtorji. Rugina (1998) je tako ugotavljal, da:

1.       moderni kapitalizem ne more rešiti težav z gospodarsko in finančno stabilnostjo, saj se nenehno sooča s krizami;

2.       moderni kapitalizem ne premore dovolj pravičnosti pri produkciji in distribuciji bogastva;

3.       je moderni kapitalizem izpostavljen nenormalni koncentraciji ekonomske in finančne moči v rokah maloštevilnih institucij, ki prakticirajo »tržne strategije« na račun velike množice potrošnikov;

4.       na borzah obstajajo velike špekulacije o rasti in padcu cen, ki so dodaten vir nestabilnosti;

5.       je socialna država v modernem kapitalizmu neučinkovita; stalno povečuje svoj dolg in stroške njegovega upravljanja.

Arruga (1999) pa trdi, da je država znotraj obstoječega sistema zgolj blažilec in represor socialnih nemirov, garant svobode trga in vir subvencij za zasebni sektor. Država ne zmore več odpravljati vseh anomalij, ki jih povzroča neoliberalizem, zato se v večini zahodnega sveta hitro razvijajo na socialni ekonomiji utemeljene organizacije, zavodi, združenja in podjetja.

Socialna ekonomija po mnenju Levesequeja in Vaillancourta (1997) v praksi pomeni »tisto sfero, ki jo sestavljajo podjetja in organizacije ter se razlikuje po svojem cilju, ki je formiranje združb posameznikov in ne delničarjev … in proizvaja dobrine, da bi zadovoljile potrebe članov te združbe«. Pressman (2001) dodaja, da socialna ekonomija poskuša maksimirati človeško dobrobit v najširšem možnem smislu, pri tem pa prepoznava obče koristi in ekonomski analizi dodaja socialno noto.

Nyssens (1997) meni, da je posebnost organizacij nove socialne ekonomije osnovanje na treh ključnih dimenzijah, ki se med seboj prepletajo in dopolnjujejo. To so voluntarizem (ustvarjanje socialnih omrežji, pomoč v stiski ipd.), tržna orientiranost (prodaja izdelkov in storitev na trgu) in netržna usmerjenost (subvencije, pridobivanje iz javnega sektorja). Carpi (1997) dodaja, da je za organizacije, ki delujejo znotraj socialne ekonomije, značilna prevlada medosebnih odnosov, etike in zaupanja, ne pa maksimiranje politične moči in kopičenje denarja, kar je v osnovi značilno za profitni sektor in državo.

Cook (2001) trdi, da je znotraj socialne ekonomije posameznik razumljen kot individualno in hkrati socialno bitje, medtem ko ga neoliberalizem (zlasti mikroekonomija) vidi zgolj kot individualista in se osredotoča le na njegova individualna dejanja. Pojmovanje posameznika kot socialnega bitja je pomembno za ustvarjanje občega dobrega, ki ga po O'Boylovem prepričanju (1999) ni moč zagotoviti s prizadevanjem za individualno dobro, temveč samo s solidarnostjo in kolektivnimi dejanji. Cook (2001) trdi, da ravno solidarnost povezuje posameznike v skupnost ali skupine, kar jim omogoča, da se postavijo po robu in se soočijo z ekonomskimi, političnimi in socialnimi problemi. Carpi (1997) tudi trdi, da je bistvo socialne ekonomije sinergija med ekonomskim in socialnim, v čemer se bistveno razlikuje od neoliberalizma, ki se namesto na človeka osredotoča na stvari, ki jih je mogoče kvantificirati. Podnar in Golob (2002) dodajata, da gre pri socialni ekonomiji  za ekonomijo, v kateri družbena odgovornost predstavlja standard poslovanja. V tem kontekstu vidita nujnost, da se razumevanje družbene odgovornosti kot konkurenčne prednosti prelevi v splošno sprejeti standard. Pri tem je pomembno, da gre za pot evolucije in ne revolucije.

Primerjava med neoliberalizmom in socialno ekonomijo

 

Neoliberalistično pojmovanje

Socialnoekonomsko pojmovanje

Središče

Ravnotežje ponudbe in povpraševanja

Sporazum med prodajalci in kupci

Motiv

Zadovoljevanje interesov posameznikov/Akumulacija bogastva

Skrb za obče dobro/Redistribucija bogastva

Delovanje

Konkurenca

Konkurenca in kooperacija

Odnos do okolja

Okolje kot vir resursov

Skrb za ohranitev okolja

Posameznik

Homo economicus

Homo socio-economicus

Država

Zaščitnik svobode trga

Socialna država

Podjetje

Zasledovalec profita in zaščitnik interesov lastnikov

Zaščitnik pravic deležnikov in akter pri reševanju socialnih problemov

Avtorja tabele: Podnar, Golob

Članek je povzet po naslednjih virih:

 Socialna ekonomija in družbena odgovornost: alternativi globalni anarhiji neoliberalizma; Klemen Podnar in Urša Golob

 Social Economy, Third Sector and Solidarity Relations: A Conceptual Synthesis from History to Present; Frank Moulaert and Oana Ailene

http://en.wikipedia.org/wiki/Social_economy

Presečno določanje razvojnih prioritet; Bojan RADEJ, Zdenka KOVAČ, Luna JURANČIČ ŠRIBAR

 

Franci Bačar