Socialno podjetništvo

2.3 Socialno podjetništvo kot izziv v krizi

 
 

 

»Socialni podjetniki niso zadovoljni zgolj s tem, da dajejo ljudem ribo ali da jih učijo ribariti. Vztrajali bodo, dokler ne bodo naredili revolucije v ribiški industriji.« (Bill Drayton, Ashoka)

Muhammado Yunus, slavni bangladeški utemeljitelj mikrokreditov ter dobitnik Nobelove nagrade za mir, pravi, da prosti trgi v svoji sedanji obliki niso zasnovani za reševanje družbenih problemov. Edino rešitev vidi v socialnem podjetništvu, ki zaposluje in (po primerni ceni) ponuja proizvode in storitve ter hkrati ustvarja tudi dobiček – tako kot »klasično« odjetništvo (Yunus, 2011).

Socialno podjetništvo tako krepi družbeno solidarnost, spodbuja sodelovanje ljudi in prostovoljsko delo, krepi inovativno sposobnost družbe za reševanje socialnih, gospodarskih, okoljskih in drugih problemov. Zagotavlja dodatno spodbudo proizvodov in storitev, ki so v javnem nteresu, razvija nove možnosti zaposlovanja, zagotavlja dodatna delovna mesta ter socialno in poklicno integracijo najbolj ranljivih skupin na trgu dela. Socialno podjetništvo pomeni ustvarjanje nove vrednosti. Pomeni inoviranje, prepoznavanje in uresničevanje novih priložnosti, vse skupaj z namenom doseganja čim večjega »družbenega učinka«. Lahko bi trdili, da socialno podjetništvo v turbokapitalizem vnaša vrednote in pozitivne družbene spremembe. In ravno to, vrednote v povezavi s pozitivnimi družbenimi spremembami, inovacijami in novimi delovnimi mesti, je tisto, kar bi lahko pomenilo preboj in izhod iz krize.

Socialni oz. družbeni podjetniki so vizionarji, ki jim z novo idejo, močnim etičnim čutom in ustvarjalnim pristopom k reševanju problema uspe pritegniti k sodelovanju tudi druge. Težijo k spremembam (Bornstein, 2007).

Socialno podjetništvo stavi na ljudi in dela za ljudi. Primer so domačini z območja Manaus v Amazoniji, ki so se organizirali v zadruge, ki proizvajajo inovativne proizvode s področja energetike. Izdelujejo tudi farmacevtske izdelke na podlagi tradicionalnih znanj, njihovi proizvodi pa so izdelani iz ekoloških materialov. Odlikujeta jih skrb za okolje in trajnostni razvoj Amazonke, ki jo želijo ohraniti za prihodnje rodove. Podoben primer prihaja iz Brazilije in se nanaša na socialnopodjetniška univerzitetna inkubatorja Rede de Incubadoras Tecnológicas de Cooperativas Populares (ITCPs) in Incubadora Regional de Cooperativas Populares of the Universidade Federal de São Carslos (INCOOP), ki od leta 1998 podpirata ustanavljanje solidarnostnih zadrug in podjetij na ruralnih ter urbanih območjih države São Paulo na jugovzhodu Brazilije. Med drugim inkubator podpira delovanje čistilnega servisa, ki deluje v obliki zadrug v mestu São Carlos, ter mizarske delavnice na ruralnih območjih São Paula. V prvem primeru kooperativa šteje 250 članov, od tega je 70 odstotkov žensk, ter ustvarja dobiček, ki zadostuje za preživetje družinskih članov. Mizarska delavnica pa zaposluje večinoma ženske, ki so začele razvijati dodatne dejavnosti in nove produkte ter vključevati mlade. V obeh primerih gre torej za to, da iz ljudi nastane skupnost, v kateri posameznik lahko pokaže svoje talente, znanja in sposobnosti ter postane družbenokoristen. Za svoje delo pa prejme primerno plačilo, ki mu omogoča boljše življenje.

Številne države tretjega sveta so prav s pomočjo socialnegapodjetništva zmanjšale revščino med svojim prebivalstvom.  Primer je Bangladeš, kjer je stopnja revščine med prebivalstvom padla s 74 odstotkov v letih 1973–74 na 40 odstotkov leta 2005. Eden glavnih vzrokov za to je razvoj mikrokreditiranja s strani prej omenjenega Yunusa. 

Socialni podjetniki igrajo vlogo dvojnega agenta na socialnem področju. Na eni strani skrbijo za prepoznavanje, oblikovanje in ohranjanje socialnih vrednot, na drugi pa neomajno iščejo nove možnosti inovacij, prilagajanja in učenja (Dees,1998).