Pred časom sem začel prvič razmišljati o tem, kako varna je hrana, ki jo jemo. Glede vsega skupaj sem namreč postal precej skeptičen, saj sem dojel, da dejansko sploh ne vemo, kaj kupujemo na policah v trgovini. Prav tako sem začel čedalje bolj pogosto slišati razne sume o tem, koliko različnih kemikalij se skriva na hrani, ki jo prevažamo po celotnem svetu.
Pri tem pa sem sprva mislil, da je varnost hrane nekaj, kar urejajo predvsem velike tovarne ali restavracije, vendar temu ni tako. Nato sem naletel na izraz haccp, v katerem so se skrivali vsi odgovori na moja vprašanja. Gre za kratico, ki v angleščini pomeni Hazard Analysis Critical Control Point, kar pomeni mednarodno metodo za zagotavljanje varne prehrane.
Ko sem takrat torej videl to kratico, sem se odločil, da se malo poglobim. Ugotovil sem, da haccp ni le neka dokumentacija, ki daje navodila za varno prehrano, temveč pravi sistem, ki spremlja vse kritične točke. To se začne že pri prejemanju surovin, pripravi, shranjevanju in gre vse do končne dostave pri uporabniku. V vsakem koraku pa se preverja tveganje, da bi hrana postala nevarna in se zato uvedejo ustrezni ukrepi, da se to prepreči.
Takrat sem prvič razumel, kako kompleksno in odgovorno je zagotavljanje varne hrane. Nisem si mislil, da lahko že majhne napake, kot je nepravilna temperaturi shranjevanja ali slava higiena pri pripravi, povzročijo resne težave. Zahvaljujoč haccp sistemu, pa podjetja zmanjšajo tveganje, potrošniki pa smo lahko mirni.
Kasneje sem se začel bolj zanimati za to, kako ta sistem vpliva na vsakodnevno delo. Videl sem, da gre za kombinacijo pozornosti, discipline in sistematičnega razmišljanja. Ni pomembno le to, da se hrana pripravi pravilno, ampak da vsak, ki je v procesu, razume svoj del odgovornosti.
Tako se mi danes malo bolj sanja, kako deluje celotna proizvodnja hrane, ter kako striktno je vse skupaj, da se lahko zagotovi varnost. Za dodatne informacije izvedite več.