Prejšnji teden me je poklical prijatelj iz otroških dni. Njegov glas je prešerno vesel, ko je dejal, da naj soboto rezerviram za delovno akcijo na njegovem vikendu, nova strešna kritina bo zamenjala staro. Čeprav sem si sprva mislil, da to ne bo ravno sproščujoč konec tedna, sem vedel, da z njim ni nikoli dolgčas.
Ko sem v soboto zjutraj prispel do njegovega starega lesenega vikenda sredi gozda, je bilo že vse pripravljeno, nova strešna kritina v opečnati barvi, lestve, potrebno orodje in ogromen lonec črne turške kave na improvizirani mizi iz lesenih palet.
Zbrala se nas je pisana druščina starih sošolcev in prijateljev. Tudi njegov pes je bil del ekipe, no bolj maskota. Prijatelj je bil seveda vodja akcije. S čelado na glavi in načrtom v roki je med nas razdelil naloge. Eni smo odstranjevali staro kritino, drugi čistili tramove, tretji pa že postavljali prvo vrsto nove strehe. S strehe je kmalu začela leteti stara opečnata kritina, v ozadju pa se je iz radia vrtela prijetna glasba in zadišalo je po domačem kruhu, ki ga je spekla njegova mama. Delo ni bilo enostavno. Sonce je neusmiljeno pripekalo, znoj se nam je cedil s čela, roke so bile polne žuljev. Toda dobre volje ni manjkalo. Spomnili smo se srednješolskih potegavščin, starih ljubezni, pa celo tega, kako je prijatelj nekoč skoraj zažgal svoj prvi žar.
Najbolj napeto je bilo na koncu, ko smo polagali še zadnje kose in se je začelo oblačiti. V daljavi so je zaslišalo grmenje. Zdaj ali nikoli je zakričal vodja in še pred prvimi kapljami dežja je bila strešna kritina položena in še pravočasno zlezli s strehe. Skupaj smo stali pod nadstreškom in opazovali novo streho, ki se je svetila v dežju ter si podajali steklenico domačega bezgovega soka. Nekdo je rekel, da to ni bilo samo pokrivanje strehe, to je bila obnova prijateljstva. In imel je prav.
Nova strešna kritina, ropot kladiv in vonj po lesu in znova se je zgradilo nekaj več kot le streha, zgradili smo spomine, ki bodo trajali dlje kot nova strešna kritina.