Z iznajdbo telefonov se je pojavila tudi potreba po množični komunikaciji. Nastala je telefonska centrala, ki je sprva temeljila na ročnem povezovanju klicev.
Povezovanje in preusmerjanje klicev so opravljale telefonistke, ki so klice preklapljale s pomočjo stikal in kablov. Ko je v centralo prispel klic, je povezovalec najprej vprašal kličočega, koga želi, nato pa je telefonist ročno preklopil kabel in povezal dve liniji. Za tiste čase je bil to velik napredek: telefonist je imel podatke o tem, kdo je klical in koga je želel, vendar je bil postopek zamuden, število sočasnih klicev pa omejeno. Tako kot vse tehnologije se je tudi ta razvijala in sledila je avtomatizacija telefonske centrale. Pri tem je imel vlogo še vedno tudi človeški dejavnik: telefonist je klice preklapljal s pomočjo tipkovnice, a je moral brati sezname številk, na katere je povezoval klice. Potrebe po večji zmogljivosti in hitrejšem dostopu do informacij so bile največje v podjetjih in javnih ustanovah, zato se je telefonska centrala razvijala naprej vse do danes, ko v digitalni dobi temelji na IP-tehnologiji. Ta omogoča povezovanje klicev prek interneta, kar je hitro in zelo učinkovito. V podjetjih je taka telefonska centrala občutno znižala stroške, saj sistem ne potrebuje dragih telefonskih linij; cenejši so tudi mednarodni klici, zahteve za vzdrževanje pa so nižje. Komunikacija lahko poteka iz pisarn ali od doma. Za delovanje takšne centrale je potreben le internet, kar omogoča delo na daljavo, podporo terenskim ekipam in zanesljivo komunikacijo v mednarodnih podjetjih. Ta vrsta komunikacije nudi številne napredne funkcije, ki jih klasični sistemi nimajo.
Mednje sodijo avtomatski odzivniki, konferenčni klici, snemanje in preusmerjanje klicev, kar omogoča boljši potek dela in boljšo organizacijo. Podjetjem nudi možnost pregleda števila klicev in njihovega trajanja ter povečuje učinkovitost komunikacije.